Tokrat sva šla na pot s Hondo Gold Wing, največjim potovalnim motociklom vseh časov, ki postreže z navigacijo, tempomatom, air bagom, ABS-om, vzvratno prestavo, audio sistemom, ogrevanim sedežem in še in še.

Prvi dan sva jo mahnila po avtocesti mimo Benetk, Verone, Milana vse do Aoste, zadnjega malo večjega mesta pred 11611 m dolgim tunelom pod goro Mont Blanc. Naslednje jutro se zapeljeva skozi mogočen tunel v samo osrčje francoskih Alp, v smučarsko središče Chamonix, ki leži na 1035 m nad morjem. Namenila sva se na najvišjo možno točko v Evropi, brez da bi bilo potrebno hoditi. Namenila sva se na Aguille du Midi, na razgledni stolp, na konici gore, poleg Mont Blanca. Uspelo nama je priti dovolj zgodaj, da še ujameva dopoldansko jasno vreme, pozneje je vrh zavit v oblake. V vrsti za nakup karte za gondolo stojijo pred nama alpinisti z vso možno profesionalno alpinistično opremo. Povedo nama, da so vodiči za vzpon na Mont Blanc in da imamo danes res srečo z vremenom, saj bo razgled neverjeteno lep. Proti plačilu 40 € na osebo, se z gondolo, ki sprejme 70 oseb povzpnemo na Aguille du Midi, visoko osupljivih 3842 m nad morjem, kar pomeni, da oblake gledaš navzdol, horizont zemlje je opazno ukrivljen, zrak, pa je že tako redek, da se alpinisti, ki se odpravljajo na bližnji Mont Blanc, za nekaj dnevno aklimatizacijo od te točke celo spustijo za 500 metrov nižje v bazni tabor. Pri tako redkem zraku je resen napor že vzpon po dvajsetih stopnicah do razgledne ploščadi, kaj šele, da bi se povzpel še 1 kilometer višje na sosednji Mont Blanc. Iz razgledne ploščadi nas je očaral, celo prestrašil pogled navpično pod sabo skoraj 3 kilometre v dolino, od kjer smo štartali z gondolo. Leden, redek zrak sredi avgusta, mogočnost pogleda v vrhove najvišjega gorovja v tem delu našega planeta…občutek je nepopisen.

Popoldne sva zopet v ležernih foteljih potovalne Honde in pot naju bo v prihodnjih dneh vodila proti jugu Francije. Že od obiska Stelvia me mika, da osvojim 10 najvišjih prelazov v EU. Odločiva se za pot preko najvišjih v Franciji. Po neskončno zaviti cesti se vzpenjava po čudoviti neokrnjeni gorski pokrajini mimo Val d’Isere na drugi najvišji prelaz v Evropi, Col de L’Iseran (2770m n.v.). Po spustu v dolino se peljeva 100 km naprej proti prelazu Col du Galibier, ki naju je s svojimi lepotami najbolj očaral. Divji, neokrnjeni alpski travniki, svizci, svež zrak in spokojnost odlično vplivajo na počutje, sama narava pri vzponu, pa vas za vsakim ovinkom znova preseneča s svojimi lepotami.

Ker znava uživati v naravi sva si privoščila pravi piknik z noro lepim razgledom na neokrnjene lepote ob alpskem potočku. Pozno popoldne se spuščava proti Brianconu. Spremljala naju je dolga senca Gold Winge, ko nama je po radiu zaigrala prijetna francoska pesem, ki se je lepo zlila z najinimi doživetji tega dne. Tako sva se v idili odpeljala v sončni zahod proti naslednjemu kampu, kjer sva prenočila.

Po hladni alpski noči se zbudiva v sončno jutro. Na Primusovem gorilniku si zakuhava juhco, da naju je fajn pogrela. Veseliva se dne, saj naju ta dan čaka sama smetana gorskih prelazov. Hondo otovoriva z vso kamp opremo in hvaležen sem za 141 litrov prtljažnega prostora, ki nama pride še kako prav. Iz sosednjih šotorov radovedno opazujejo mlad par, ki otovarja pompozen, v krom oblečen motor poln vrhunske tehnike. Zgodnja kot vedno se tako že pred osmo zapodiva proti čudovitem prelazu Col’d Izoard, nato naprej preko Col’d Agnel in Col d’Vars, nato pa je sledil težko pričakovani 43 kilometrski vzpon na najvišji asvaltirani prelaz v Evropi, na prelaz Col de la Bonette, ki se pohvali z neverjetnimi 2802 m n.m.v. Na tej višini ni več naravne vegetacije, le temna kamnina, kot da bi gledal gorovje Tibeta. Zrak je redek, razgled pa neverjeten. Po vseh nanizanih ovinkih v teh dneh sedaj Gold Wingo že podzavestno obvladujem in skozi ovinke se pelje gladko in okretno, kljub temu, da skupaj s prtljago tehtamo blizu 600 kg. Hvaležen sem za 6 cilindrski agregat in 1800 kubikov, saj ji kljub teži ne zmanjka moči in skozi ovinke prehitevava tudi precej lažje »bavarce« in podobne makine.

Po treh dneh vožnje preko prelazov proti jugu, sva se ovinkov že pošteno nasitila. Želela sva si za spremembo ravnine, zaželela sva si Provanse. Spoznala sva, da je Francija precej ogromna, saj sva za dvo dnevni plan poti potrebovala kar 3 dni. Namenila sva si ogledati še kanjon Verdon, ki naj bi bil zelo lep in vreden ogleda, vendar nama je uspelo zgrešiti odcep in sva tako skoraj v celoti izpustila ta del. Nisva se pritoževala, saj sva imela ovinkov res polno kapo, ker konec koncev Gold Winga le ni nek lahkoten super moto. Končno sva prispela do jugovzhoda Francije, do Provanse. Namenila sva se na planoto pod goro Mont Monteux, ki je znana po prostranih poljih sivke. Vsa nestrpna pogledujeva izza ovinkov, kdaj bova našla kako polje opevane sivke. Naenkrat je močno zadišalo po pokrajini in na desni zagledava objekt, tovarno z napisom »L’Occitane en Provence« po vonju sva vedela, da tu predelujejo surovine sivke. Vonj je bil nepopisen, sijajen. Kaj bi dal za tak vonj narave pri nas. Kmalu zatem, nekaj ovinkov naprej se nama le odpre težko pričakovani razgled. Pobočja sivke. Ustaviva se ob polju. Popolnoma naju je očarala vijolična barva sivke in naju nenehno dramila z opojno vonjavo. Ležerno se namestiva v senci in si privoščiva še en piknik na stran poteh čudovite Provanse. Popoldne prispeva v staro mesto Avignon, v osrčje Provanse. Nočitve v sobah so v vsej Franciji precej drage, zato je ugodna in praktična izbira nočitev v kampih. Večina jih je res zelo urejenih, cena za 2 osebi, vozilo in šotor na nočitev pa v povprečju stane 20 €. Kot vse dni, se tudi tokrat namestiva v zelo urejenem kampu, z bazenom, igrišči, trgovino in gostinsko ponudbo. Od centra mesta Avignon naju loči le reka Rona, preko katere na vsakih 10 minut brezplačno vozi turistična barka. Tako sva preživela prijeten konec dneva v raziskovanju mestnega jedra, ki je zelo živahno, polno prostih umetnikov in na obiskovalcu pusti močan vtis. Naslednji dan sva zopet zgodaj odrinila. Zelo priporočam ogled starega, deloma porušenega mesta Le Baux de Provence, ki je bil v srednjem veku zgrajen in vklesan v skalovje. Z avdio vodičem lahko zelo v živo začutite utrip mesta v tistih časih in si predstavljate kako so živeli takrat. Ogledati pa si morate tudi delovanja čisto pravega katapulta, ki ima domet 200-400m. Po starodavnem mestu je sprehod po ulicah zelo prijeten, v malih butikih, pa lahko zapravite za spominke več 100 €. Francija je ogromna in ni nama uspelo videti toliko, kot sva želela, tako da se bo tja še potrebno vrniti. Očitno naju je dovolj očarala, saj že iščeva razloge za ponovno vrnitev.

Sedaj si doma v stanovanju večkrat odpreva stekleničko-meglico eterične dišave prave sivke, katere vonj je za naju postal noro opojen, na njej piše L’Occitane de Provence.

Pravijo, da vonj obuja spomine.

Info:

Za tako pot potrebujete najmanj 8 dni časa. Prepotovala sva 3300 kilometrov. Cestnine so skupno nanesle 100 €, tunelnine 25 €, gorivo 291 €, kampi v Franciji 15-25 € za paket na noč (2 osebi, vozilo, šotor), v Italiji med 30-40 €. Največ je možno prihraniti, če hrano nabavljate v marketih, in spite v kampih, ki so kot rečeno res urejeni in ugodni. Hrana v Franciji je resnično okusna. Rezervacije kampov vnaprej niso potrebne, saj jih je po Franciji ogromno in prometne oznake vedno dobro usmerjajo do njih. Francozi so zelo prijazni ljudje in osnovni bonton kot je dober dan, hvala ali nasvidenje jim je pomemben in to cenijo. V kolikor se boste potrudili vsaj s to osnovno francoščino, vas bodo sprejeli še lepše.

Gozdovniška

Stres vsakdanjega hitrega tempa življenja je možno očistiti z odhodom v gozd za nekaj dni.

Takole izgleda predpripravljena oprema za ročno netenje ognja

Sedenje ob ognju in zrenje v plamene prečistita misli, medtem ko je čas pomemben le toliko, da spokojno nalagaš polena na razbeljeno žerjavico. Ko sedimo v krogu in toplota ognja ob kurišču prijetno boža po obrazu, pridejo na plan prenekatere zanimive pustolovščine iz preteklosti,  vse do zgodb o nevarnih nočnih  srečanjih z medvedi.  V družbi izkušenih gozdovnikov, oglarjev in polharjev se človek lahko nauči marsikaterega trika.

Mali vrageci

Čas si je vsak kratil po svoji volji z poljubnimi aktivnostmi. Nekateri so še pred mrakom nastavili svoje  pasti za polhe po gozdu, katere so skozi leta polharskih izkušenj dodelovali in izpopolnjevali do perfekcije. Vsaka je zelo premišljeno in skrbno nastavljena razpršeno po krošnjah dreves in luknjah brlogov.

Nama je res uspelo ali je vse le "holivudski" zrežirano?

Ko je že padla trda tema in smo iz žerjavice izbrskali še zadnje pečene krompirje in meso, je bil čas, da se odpravimo v jasno noč polnega meseca, preverjat nastavljene pasti, da se oceni ali bo letošnja polharska sezona bogata.  Polhar mora imeti dober spomin, da po gozdu razpršene pasti potem tudi najde.  Hladna oktobrska noč na 645 m nad morjem zna priti do kosti, zato je primerna oprema za nočitev v gozdu pomembna.

Bati se ne smeš niti številnih gozdnih  šumov in zvokov živali, ki postanejo zares aktivne šele ponoči. Čez dan smo se izkušali tudi z netenjem ognja brez vžigalnika, le z lesom (lok, sveder, podstavek). Ta tehnika zahteva veliko truda in znanja.  Z vztrajnostjo in izkušnjami nastane veliko dima,  in trud  se prej ali slej tudi poplača.

Lesen šporhet, v pločevinki se kuhajo jajca v mehko za zajtrk

Omislili smo si tudi praktično rešitev kot je lesen kuhalnik(!)  Ja. Na njem je možno skuhati kako juho, čaj, jajce in tak gorilnik več kot odlično služi namenu. Zelo pride prav tudi v primerih kjer ne morete zanetiti ognja na tleh, na suhem ali šotastem podrastju, kjer lahko pride do podtalnega ognja. Človeku vlivajo take  veščine zaupanje vase, ko vidi rezultat lastnih ročnih spretnosti in znanja pri izkoriščanja naravnih danosti v koristne namene, saj take veščine lahko pridejo prav v primeru, da se znajdemo v zaresni situaciji. Vsekakor je bil to še en zanimiv in učinkovit odklop od sveta v peskovniku odraslih.

Moto test: Puch Maxi S

Easy rider

Ker gre motoristična sezona proti koncu, sem imel tokrat v testu nekaj prehodnega,  nekaj za vse namene. Avstrijski testni primerek je eden prvih modelov Puch Maxi Sport, izdelan nekje kmalu po letu 1970. Ponaša se z dvostopenjskim avtomatskim menjalnikom brez sklopke. Zračno hlajeni 49 kubični enovaljnik premore 1,5 KM, kar zadostuje za ležerno drlajsanje po vasi, skok do prijeteljev ali na špricar do Brloga. Bistvo pri vožnji z njim je relaksacija. Nima prestav, nima sklopke, težak je le 39 kg in ima nizko težišče, zato je zelo enostaven in okreten. Kruzanje po domačem Šentjanžu je pravi užitek. Pri vožnji navzdol pokaže merilec hitrosti 45 km/h. Pri tej hitrosti postane rahlo nemiren, vendar ni straha, saj ima spredaj in zadaj učinkovite bobenske zavore in dovolj solidno vzmetenje za te hitrosti. Položaj na mopedu je sproščeno udoben. Sedež pa tudi dobro služi svojemu namenu. V resen klanec mu sicer lahko zmanjka malo moči, vendar ima le cako, da ima več moči, če ročaj za gas ne držimo čisto do konca. Verjetno ga v nasprotnem primeru hoče malo zalivat. Sicer pa je to moped pri katerem vam nikdar ni treba preverjati koliko še imate goriva, saj ima v hudih časih vedno na voljo še rezervo, v najhujših pa pedale, tako da se vedno lahko elegantno odpeljete brez prerivanja. Izpuh, prtljažnik in zvonec sta kromirana, kovinsko zlata barva pa se tudi zelo sovpada z dizajnom danes legende, včasih pa zelo naprednega mopeda. Nasploh je to zelo šik prevozno sredstvo, z nizkimi stroški vzdrževanja, saj je le za odtenek bolj zahtevno izdelan od navadnega kolesa, ter morda ravno zato tudi tako zanesljiv. Vsekakor moped katerega bi bil vesel še Bud Spencer.

Puch Maxi S

]]> http://ni3ous.blog.siol.net/2009/09/13/moto-test-puch-maxi-s/feed/ 0 http://ni3ous.blog.siol.net/2009/07/03/potovanje-na-zlatih-krilih/ http://ni3ous.blog.siol.net/2009/07/03/potovanje-na-zlatih-krilih/#comments Fri, 03 Jul 2009 16:45:49 +0000 ni3ous http://ni3ous.blog.siol.net/?p=25 Tokrat se bliža potovanje z najprestižnjejšim motociklom vseh časov… Nova Honda Gold Wing naju bo popeljala po Alpah. Morda do Mont Blanca, morda preko nekaj najvišjih prelazov v evropi, ki se gibljejo nekje na nmv 3000 m. Morda obdelava podrobneje švicarske alpe… Na koncu  bo največ odvisno od vremena, v kateri del evrope jo bova mahnila, vsekakor pa se obetajo velike dogodivščine in veliko naravnih lepot.

Destinacija? Meteora, Grčija!

Direktiva Ljubljana-Skopje

Cesta bratstva in enotnosti je zelo neprometna

V hladnem aprilskem jutranjem svitu se že peljem na otovorjeni »transalpki« po ljubljanski obvoznici na dolgo pot proti jugu. Po nekaj postankih le za polnjenje goriva se po cesti bratstva in enotnosti pripeljem na most kjer se na tem mestu že mogočna Sava izliva v veličastno reko Donavo. Pogled na razgibane griče Beograda mi pripelje nasmeh pod čelado, saj sem do druge ure popoldne uspel priti že zelo daleč po moji začrtani poti za ta dan. Kmalu prečkam reko Moravo in kako uro južneje od Niša sem že na srbsko-makedonski meji. Brez komplikacij srečno kaj kmalu prispem v lepo urejeno mestno jedro Skopja. To da sem prevozil prvi dan preko 1000 km pove da je cesta bratstva in enotnosti v zelo dobrem stanju in neprometna.

Jez Mavrovskega jezera

Po ogledu mesta, se naslednje jutro po prijetno vijugasti cesti povzpnem še na bližnji 1069 metrov visoki hrib Vodna, kjer stoji veličastni 80 metrski križ, poleg pa se ponuja v tišini zgodnjega jutra neverjeten razgled na celotno mesto.

Ta dan se nato peljem proti zahodu Makedonije. Velik most me povede preko reke Vardar in pot nadaljujem mimo mesta Tetovo pod Šar Planino, vse do Mavrovskega jezera, ki leži na 1220 metrov nad morjem. Tik ob albanski državni meji se po osamljeni rečni dolini vozim mimo visokih jezov umetnih jezer, ki jih uporabljajo za pridobivanje električne energije.

Uživanje v idili Ohridskega jezera

Tako nadaljujem svojo pot proti Ohridu po čudoviti pokrajini nacionalnega parka Bistra s pogledovanjem na okoliške zasnežene vrhove gora.

V idiličnem mestecu Ohrid najdem prenočišče pri Neimu, ki je lastnik restavracije in prenočišč, poleg tega pa je tudi sam motorist in eden od ustanoviteljev moto kluba Ohrid. Po ogledu mesta in izleta ob jezeru do čudovitega samostana Sv. Naum, se zvečer ob pivu zadebatirava pozno v noč.

Grčija- Meteora

Naslednje jutro zapustim čudovito Ohridsko jezero. Mimo vznožja 2600 metrov visoke gore Pelister se peljem proti Grčiji. Prehod mejne kontrole je potekal brez težav. Od mesta Kozani do Grevene me vodi cesta preko gričev, ki je poezija za vsakega motorista. Bližam se mestu Kalampaka in vem, da sem po treh dneh vožnje že zelo blizu Meteore in nestrpno pogledujem izza vsakega ovinka ali se mi bodo prikazale velikanske skale, ki sem jih do sedaj videl le na sliki. Ravno, ko so mi misli odtavale drugam, me preseneti izza ovinka težko pričakovan pogled na moj cilj. Pred sabo zagledam mogočno skalovje ki se navpično bohoti visoko proti nebu.

Prvi pogled na Meteoro

Nekaj dnevna vztrajnost na motorju se je v trenutku poplačala z nepopisnim razgledom pred sabo. Počutil sem se čudovito in obenem zelo daleč od doma. Po zaviti cesti sem se odpravil do vrha Meteore, da si podrobneje ogledam znamenitost, kjer se spajata narava in duhovnost. Izjemne poglede na samostane zgrajene na samih konicah pokončnih skal z besedami težko opišem, fotografija ljubiteljskega fotografa, pa veličastnosti ne more zajeti, zato je bilo večurno kroženje in ogledovanje neizbežno.

Sredi vzpona na Meteoro

Pogled z vrha na enega od manjših samostanov

Kasneje popoldne se zaradi vseh lepot le stežka odpravim naprej na pot, proti zahodu države, mimo mesta Ioannina. Namen imam prenočiti blizu državne meje, da bom naslednje jutro zgodaj prečkal albansko-grško mejo in v enem dnevu prevozil Albanijo iz juga proti severu države in prenočil nekje v Črni gori, ki je »pregovorno« varnejša. Namreč glede na to, da sem potoval sam, se zaradi varnosti nisem želel znajti ponoči v Albaniji. Bolj kot sem se bližal državni meji, bolj je bilo čutiti vpliv Albanije. Videlo se je, da se bližam deželi revščine, brezposelnosti in kriminala. Pripeljem se v staro zapuščeno mestece Kalpaki, ki je od albanskega mejnega prehoda Kakavia oddaljen le 30 kilometrov. Popoldansko sonce se že dotika oddaljenih hribov na horizontu, jaz pa še vedno nisem našel varnega prenočišča, zato sem se v temi napotil nazaj proti večjemu mestu Ioannina, kjer je bila edina možnost prenočitve.

Prečkanje Albanije iz juga protu severu

Naslednji dan brez težav zapustim Grčijo in vstopim v Albanijo. Spust v široko dolino me vodi po levem robu proti Girokastru. Na desni me spremlja na stotine bunkerjev posejanih prek polj, v nelogično velikem številu in razporeditvi. Vozim se naprej po dolini, cesta pa postaja vse slabša. Po pobočjih kamnitih gora se motim z opazovanjem idiličnih starih vasic, vendar vem, da so te vasi napol zapuščene in na pragu revščine.

Črpališče nafte malo južneje od Fier-a

Od Girokastra proti severu je cesta speljana po kamnitih vrhovih goratega predela pokrajine. Pod čelado se prikrade močan vonj po surovi nafti, kar nakazuje da so velikanski rjasti kovinski stolpi, ki jih vidim pred sabo namenjeni za črpanje nafte.  Naprej proti mestu Fier se peljem skozi cela pobočja nasadov oljk. Cesta je vse slabša in zaradi bolečin v hrbtenici in oteklega zapestja od vibracij sedaj večinoma stojim med vožnjo. Hvaležen sem za endurco, ki jo tokrat vozim, saj dobro vzmetenje in dolgi hodi vzmetenja kljub vsemu uspešno požirajo zelo slabe ceste.  Cesta proti Durresu se precej izboljša, zato napredujem hitreje. Odločim se, da Tirano le oplazim in nadaljujem pot proti Škadru, kjer prečkam ožino Skadarskega jezera preko starega lesenega mostu. Revščina v tem delu je res na dnu in žal mi je slik, ki bi lahko nastale, če bi bilo varno ustaviti in narediti nekaj posnetkov, brez da te napadejo iz vseh strani in prosijo za denar. Pozno popoldne uspešno zaključim prečkanje države.Prispem v mesto Bar v Črni gori in se nastanim v prijetnem hotelu s pogledom na morje. V mislih zbiram vtise o današnjem dnevu, o Albaniji o ljudeh, ki so bili prijazni do mene in zelo ustrežljivi.

Albanija....

Označba z razdaljami v Škadru prrd starim lesenim mostom ki vodi proti Črni Gori

Nekako mi je bilo žal, da sem jo izbral za tranzitno državo, saj sem spoznal, da je to čudovita dežela, ki ima veliko ponuditi in obljubil sem si, da v prihodnosti namenim eno potovanje le za raziskovanje Albanije.

Pogled na dolino reke Neretve pred izlivom v Jadransko morje

Črna Gora in dolina reke Neretve

Po zelo potrebnem počitku se poln pričakovanj zbudim v še eno sončen dan. Črna Gora mi ni tuja, saj smo jo s prijatelji motoristi podrobneje raziskovali že pred dvemi leti. Čaka me čudovit dan. Po jadranski magistrali jo mahnem mimo mondene Budve, v Boki Kotorski prečkam zalivsko grlo tako, da skočim na trajekt in privarčujem 40 kilometrov vožnje skozi zaliv in za čas kosila že jem odlične morske specialitete v Dubrovniku. V nadaljevanju poti proti Splitu se spustim v veličastno dolino izliva reke Neretve v morje, kjer rodovitna zemlja in namakanje omogočata bogate pridelke sadja in zelenjave. V tem letnem času ravno cveti vse rastlinje in pod čelado mi od bogatega cvetenja vdira prijeten vonj po medu. Pogledujem za drevesi agrumov in ponekod še vedno visijo pomaranče. Ustavim se na eni izmed obcestnih stojnic, kjer je ženička prodajala raznorazne izdelke, ki jih je pridelala skozi leto. Kaj hitro sva se zaklepetala o tem in onem ter o zadnjih aktualnih rečeh v njihovi dolini reke Neretve. Na koncu še nakupim nekaj kandiranih dateljnov in suhega sadja za darilo domačim. Po prijetnem počitku in pogovoru je čas za nadaljevanje poti proti domu. Pogledujem proti mamljivim otokom kot so Hvar, Korčula in Brač, vendar tokrat ni časa, ampak jih bom zagotovo obiskal in raziskal v prihodnosti. Šesti dan potovanja sem po 3300 prevoženih kilometrih srečno prispel nazaj v Slovenijo. Po čudovitem potovanju se je bilo vseeno lepo vrniti domov, hvaležen, da je šlo potovanje po sreči in da je Honda Transalp odlično opravila svojo nalogo.

Info

Približen oris prevožene poti po balkanskem polotoku

Potovanje sem določil spontano dva dni pred odhodom. Posebne organizacije in planiranj za tako pot ni potrebno. Dan prej sem le oprtal motocikel, preveril veljavnost potnega lista, ter skočil na banko po kune, srbske dinarje in makedonski denar. Drugje sem plačeval z Evri. Težav na mejnih prehodih nisem imel, ravno tako tudi ne s policijo. Ustavili so me le trikrat v Makedoniji in še to zgolj zato, da so si ogledali motocikel. Komplet stroškov je naneslo 550 €, od tega 210 € gorivo, najdražja nočitev je bila 55€ v Ioaninni (z malo iskanja bi lahko našel za pol cene), najcenejša 10 € v Ohridu. Hotele sem iskal vedno sproti, spontano. V šestih dneh sem prevozil dokaj veliko km, ker žal več časa nisem imel, vendar je bila pri tem potovanju v ospredju pot in nabiranje km za potrebe testiranj motocikla. Cilj pa je bil izbran za začimbo.

(Maj, 2007)

Še dan pred odhodom nisem vedel, če bom sploh uspel iti na potovanje, saj je bil moj Bandit še pri mehaniku na popravilu zaganjača. Nekako so se stvari iztekle meni v prid in v petek ob 8-ih zjutraj pridem med prvimi v Novo mesto, kjer smo bili dogovorjeni za kavo pred štartom proti »jugi«. Tako se je zbrala osmerica dolenjcev/dolenjk iz vseh vetrov, večinoma se med sabo niti nismo poznali, vendar so nas združili podobni interesi…

Pogled na mediteranske otočke

Po popiti kavici in »šnel kurs« spoznavanju, smo jo mahnili preko Karlovca do Plitvičkih jezer, nato preko meje v Bihač, kjer smo tudi prvič jedli. Vsi smo si zaželeli pristnega mesa iz roštilja po bosansko. Če ne bi bili tako lačni, bi verjetno malo pokritizirali pripravljeno hrano.

Nadaljevanje poti nas vodi preko ravnic in gričev skozi manjša mesta, kot so Bosanski Petrovac in Mrkonjič Grad. V mestih in na obrobju so še vedno vidne posledice vojnih viher. Mnogo hiš je preluknjanih, podrtih in izseljenih. Tu in tam se zapeljemo skozi kako mestno jedro, se ustavimo in privoščimo krajši počitek in osvežilno pijačo na kaki terasi. Opaziti je, da v Bosni ni ravno veliko motoristov. Še tistih nekaj ki smo jih srečali, so bili povečini iz Slovenije. Otroci ob cestah kar tekajo za nami in nam mahajo. Sredi popoldneva prispemo v Jajce.

Ruševine v Jajcu

Z motorji naredimo »častni krog« po mestu, nato se nastanimo v novem in skoraj edinem hotelu v mestu z imenom Hotel Turist. Hotel je bil 93 leta porušen do tal, tako kot tudi večji del mesta. V Jajcu so na vsakem koraku vidne posledice nedavne vojne. Po nastanitvi smo »prošetali gradom«, ter si privoščili Ožujsko pivo. Od znamenitosti smo si ogledali porušeno trdnjavo nad hotelom, znamenito stavbo kjer je bilo zasedanje AVNOJ, ter slapove kjer se združujeta reki Pliva in Vrbas.

2.dan (Jajce-Sarajevo)

Zjutraj smo zopet oprtali svoje konjičke, si nadeli opremo in se že hoteli odpeljati iz Jajca, ko nas je prestregel lastnik hotela in nas želel poslikati z motorji pred hotelom. »Rabim dobre slike za otvoritev in promocijo hotela« je dejal. Očitno ne tekajo le otroci za motoristi, ampak je cela mentaliteta sprejemanja motoristov v Bosni drugačna. Jemljejo jih enakovredno in na cesti jih nimajo za norce ipd, kot je to stalnica pri nas. Motoristi so dobrodošli, sprejemajo nas kot »bogataše«. Hitro se tudi najde kak otrok, ki začne prositi za denar. Kakorkoli že, ta dan nismo imeli kaj veliko kilometrov v planu, zato se dokaj ležerno začnemo kotaliti proti Sarajevu. Po nekaj osvežilnih postankih kmalu popoldne prispemo v Sarajevo. Nastanimo se v hotelu BM (www.bracamujic.com), kjer so gostoljubno poskrbeli za nas.

Ena izmed mnogih ruševin v Sarajevu

Z motorji se odpravimo v center. Nujen je seveda sprehod po baščaršiji, prijala pa je tudi prava bosanska kava iz đezve v klasični muslimanski kafani. Kasneje smo se zapeljali v hrib malo višje ter zakrožili nad mestom, kjer je bil odličen razgled na celo mesto.

Popoldansko vandranje po Sarajevskih gričih

Zvečer smo se spustili nazaj v mestno jedro in v eni od uličic povečerjali enkratno pripravljeno jagnjetino in teletino, z vsemi pripadajočimi solatkami in ostalimi dobrotami. Lastnik restorana je bil nadvse prijazen in ustrežljiv. Cena na koncu nas je sicer malo zadela, vendar smo bili z postrežbo tako zadovoljni, da nam niti visok račun ni mogel izbiti zadovoljstva iz obraza.

Veselje sredi zastoja

Ura je bila že krepko čez deseto zvečer, ko smo menili da je dovolj dogodivščin za ta dan. Odpravili smo se proti hotelu, ne vedoč da nas čaka še nekaj pestrega… Vozimo se skozi mesto po precej prometni štiripasovnici, ko nastane popoln zastoj v prometu. Skozi križišče pred nami je potekala pot vladnih protokolarnih vozil, zato so policisti zaprli cesto za več kot pol ure. Nejevoljni vozniki v avtomobilih so že po nekaj minutah izgubili potrpljenje in hupali eden čez drugega, medtem ko je naši ekipi motoristov zopet prišla prav Tomaževa Gold Winga z vgrajenim radijskim sprejemnikom. Ob navijanju lokalne radio postaje na Wingi, smo si naredili pravo malo popestritev.

V ritmu glasbe smo celo zaplesali kar na cesti v zastoju. Vse to na štiripasovnici sredi Sarajeva. Dobil sem občutek, da smo slovenski motoristi pomirjevalno učinkovali na razburjene voznike avtomobilov v koloni. Za kratek čas so nehali hupati in nas z zanimanjem opazovali. No tudi tega ne doživiš vsak dan. Vsaj v Sloveniji ne.

3. dan (Sarajevo-Mostar-Dubrovnik)

Zjutraj spet zamujamo z odhodom kot ponavadi. Ampak se nobeden nič ne sekira, saj smo konec koncev na dopustu. Polni pričakovanja se odpeljemo naprej, saj nas ta dan čaka veliko zanimivosti.

Pot nas pelje…

Vstop v kanjon Neretve

»trafika« sredi nikjer

Pot nas pelje po čudovitem kanjonu reke Neretve. Ko se peljemo proti Mostarju narava nakazuje preobrazbo, vidimo čedalje manj dreves, več je skal in kamenja. Ja, bližamo se mediteranu. Do sedaj začuda nismo srečali nobenih policistov ali radarjev, vendar smo se prehitro veselili, saj jih je bilo v kanjonu Neretve proti Mostarju kar nekaj. Kljub turistično potovalni vožnji smo imeli kar srečo, da nas ni ujel nobeden od radarjev. Cesta je sicer solidna in omogoča hitro vožnjo, vendar pa so nenehne omejitve hitrosti.

Stari most, Mostar

Tropi ovac in pastir. Nekaj običajnega v Bosni

Sredi vročine prispemo v Mostar. Znameniti most, mestno jedro, reka Neretva… sama idila. Stari del mesta je neverjetno lep. Skratka vse najlepše.

Prva prava osvezitev po treh dneh voznje….

Ko smo videli slike porušenega Mostarja iz leta 93, smo bili šokirani. Ta del mesta je bil v celoti porušen dobesedno do tal. Človek težko dojame da so uspeli vse to tako idilično obnoviti, v tako kratkem času. Po nekaj urnem postanku nadaljujemo pot mimo Međugorja, kjer se nismo ustavili, saj si je večina izmed nas po tridnevni vožnji v toplem vremenu po celini zares želela priti čimprej do Jadranskega morja. V Neumu se nekateri kaj hitro vržemo v morje, medtem ko nam je kuhar pekel girice, lignje, čevape…

Pot smo več ali manj spontano načrtovali sproti in tudi tokrat ni bilo drugače. Ker smo bili že precej južno, smo se odločili, da se zapeljemo še tistih 80 km do najjužnejšega mesta v Dalmaciji. Vijugasta cesta z zelo dobrim asfaltom nas je peljala po čudoviti pokrajini proti Dubrovniku. Na eni strani razgibano skalovje, ciprese in drevesa agrumov. Na drugi pa prelepa morska modrina z mnogimi otočki posejanimi po morju. Ob vonju iglavcev, ter slanega morja si ne moreš kaj, da ti že sama vožnja ne pričara zadovoljnega nasmeha pod čelado. V Dubrovnik prispemo pozno popoldne, kljub nekaj težavam najdemo prijetno nastanitev z razgledom na mesto in morje. Na balkonu smo imeli žar, zato smo raje zaroštiljali, se zabavali in lastnici spili skoraj vso lozovačo. Ogled Dubrovnika si pustimo za naslednji dan, ko bomo sveži. Po »presmejani« noči se zjutraj nisem zbudil nič kaj svež…

4.dan (Dubrovnik-Split-Trogir)

Naša ekipa

Prisoner

Dubrovnik je prekrasno zgodovinsko mesto, priporočam sprehod po obrambnem obzidju in po uličicah znotraj obzidja z pridihom knežjih časov . O bogati zgodovini Dubrovnika priča staro mestno obzidje, ki se sestoji iz nekaj trdnjav, stolpov in utrdb, ki sodijo med najbolj mogočne in najlepše objekte takšne vrste v Evropi. Dopoldne nam je hitro minilo. Kljub vsem lepotam, ki smo jih začutili v »starem mestu«, smo se morali odpraviti naprej. Severno.

Kot ponavadi, se odpeljemo v formirani koloni, po lepi in neskončno zakrivljeni jadranski magistrali nazaj skozi Neum , ter preko Makarske proti Splitu. O lepotah mnogih otočkov, zalivov in rtov, ki so nas spremljali na naši levi vseskozi do Trogira, ne bi zgubljal besed…

V Trogiru smo naleteli na »staro vezo«, možak nam je dal dvoposteljne apartmaje v hiši, z dvoriščem, žarom, garažo na daljinca ter nacionalistično nastrojenim sosedom za samo 10 € po osebi. S tem, da smo imeli razgled na marino in nekaj deset metrov do plaže.

Dobrote iz žara

Bil je naš zadnji skupni večer. Najprej se gremo razigrano osvežit v morje, vendar nas je hladna voda hitro umirila. Zvečer smo zakurili na žaru, vendar pa nekako ni hotelo zagoreti, zato po »Mgajversko« uporabimo ketensprej, ki je kot vemo, vnetljiv. V nekaj sekundah je plamen gorel že meter visoko, tako da so že prsketale iskre skozi dimnik…. Večer je bil potem še pester. V teh dneh smo se že dodobra spoznali, se odlično ujeli in uživali še bolj kot prejšnje večere.

Ooouuu

Trogir, tik pred odhodom proti Sloveniji

5. dan (Trogir – Slovenija)

Čakalo nas je še kar nekaj kilometrov do doma. Vijugasta jadranska magistrala proti Sloveniji, nas je sicer mikala, vendar po planu jo mahnemo po odličnih ridah preko Labina na avtocesto. S potovalno hitrostjo smo se vozili mimo Šibenika, Zadra, Ogulina.. Z nekaj vmesnimi postanki po dobrih 4 urah prispemo v Slovenijo. V Vinici se še zadnjič skupaj ustavimo ter družno in zadovoljno nazdravimo k srečnemu zaključku naše avanture po poteh Bosne in Hercegovine z Dalmacijo.

Skozi vse dni nas je spremljalo lepo vreme. Glede na spontano zbrano pisano druščino, moram priznati, da smo se lepo ujeli in skupaj preživeli nepozaben road trip.

Pogled iz Dubrovniškega obzidja

Zanimivost:
Na potovanje je šlo 8 oseb z 5 motorji…. povprečna kubikaža motorjev je znašala 1160 ccm.